Spored

 

I. del

 

Bedřich Smetana: Češki ples št. 8

Wolfgang Amadeus Mozart: Menuet iz Divertissementa št. 1

Josef Suk: Sapica

Claude Debussy: Golliwog's Cakewalk

 

odmor

 

Rahmaninov: Koračnica

Edvard Grieg: Metulj, op. 43 št. 1

Claude Debussy: Habanera

Charles Gounod: Valček iz opere Faust

 

IZ TISKA

 

ARH. PROF. KREGAR RADO: PLESNI VEČER LIDIJE WISIAKOVE

Dne 4. aprila je imela mlada umetnica v kraljevi operi svoj plesni večer, v katerem je nastopila deloma v novih, deloma na novo naštudiranih plesih.

Češki ples, menuet, veter, groteska, metulj in valček iz opere Faust, so znani še od lanskega plesnega večera; koračnica in habanera pa sta povsem nova. Vsi iz lanskega programa vzeti plesi pa so povsem na novo naštudirani po intencijah g. Vlčka, plesnega mojstra, moderneje zamišljeni in pojmovani. In vseh plesov se je občutila absolutna gotovost, dovršena tehnika, izrazujoča se v vseh kretnjah in gibih. Priznati se mora, da je gdč. Wisiakova naša najboljša, tudi tehnično najbolj dovršena plesalka.

Ali kljub vsemu napredku je lanski nastop bolj navdušil in prevzel gledalce kot pa letošnji. Zdi se mi opravičeno o tej stvari podati par kritičnih razmotrivanj, ki naj razjasnijo in omogočijo presojo in to iz stališča pravilnega pojmovanja. Občutilo se je, da je bila diferencijacija posameznih plesov premalo izrazita. Pri prvem »Češkem plesu« je plesala premirno, premalo temperamentno. Mnenja sem, naj se ta ples pojmuje še tako moderno, vendar ne sme izgubiti karakteristike, kajti drugače preneha biti češki, to je nacionalni ples. Enako je manjkala karakteristika češkega kostuma. Kostum mora biti ali povsem indiferenten ali pa mora povdariti in izraziti karakteristiko plesa samega. Rdeča svilena ruta zadaj zavezana, pa ni vsebovala ničesar češkega, nacionalnega, enako crep do chine oblekca. Nekoliko izraza so pač imeli rokavci, a v celoti premalo pestro. Mnenja sem, da bi moral g. Vlček gdč. Wisiakovi pustiti več osebne svobode v pojmovanju, kompoziciji, posebno pa v izražanju. Gdč. Wisiakova je že toliko duševno razvita, da bi lažje stvari mogla povsem individuelno izražati ter bi smel g. Vlček le korigirati. Napačno pojmoven in zamišljen je bil »Menuet«. Mozartova muzika je izraziti rokoko, lahkotna, graciozna, sladka, a g. Vlček si je zamislil ples z monumentalnimi gestami (ono roko navpično, drugo horicontalno), kretnje resne, umirjene, skoro monotone, kostum teman, razsvetljava mistična. Plesalka pleše bosa. Nikjer izraza onega, kar vsebuje Mozartova muzika. Ples jo bil dovršeno izvajan, lep, ali iz navedenih razlogov ni učinkoval prepričevalno.

Zelo lep, dovršen in zadovoljiv je bil vetrček, enoten v barvah, kostumu, slogu in muziki.

Zelo dobra jo bila groteska, resnično občutena in podana.

Krasna je bila koračnica. Kostum pa je spominjal na junake iz Wagnerjevih oper Lohengrün, Walküre itd. Neumestne so lesketajoče se hlačice. Dober je bil tudi »Metulj« v kompoziciji, plesu in kostumu.

Originalen je »Habanera«, a za španski ples premalo temperamenten. Ob tej priliki bi omenil, da nepremičen obraz, cel večer brez mimike, smehljaja in drugih duševnih izrazov učinkuje utrujajoče, monotono. Posebno nacionalni plesi brez mimike so nemogoči. Razumljivo jo, da jo ta brezizraznost obraza umestna za grotesko, za ples lutk in slično, ni pa upravičena za nacionalne plese. Nobena umetnost nima tako ostro začrtanih meja, da bi se moglo postaviti zakon, ki bi veljal v vsakem slučaju.

Mimika obraza je v prvi vrsti last dramske umetnosti, pa tudi pantomime. Res je tudi, da je plesna umetnost izraz harmonije in ritma gibajočega se telesa. A kje se začenja in neha dramatična umetnost, kje pantomima, kje ples? Eno prehaja v drugo in kedaj je mimika obraza umestna, to občuti najbolje plesalka, vse drugo je narejeno, prisiljeno ter moti. Nevarno je, generalizirati naziranje, ki je pravilno za en ples, na celo plesno umetnost. Obraz zadobi v tej prisiljenosti bolestni izraz, ki je lasten duševno trpečim ljudem. Povsem oživljajoče je učinkoval valček iz »Fausta«, kjer se je plesalka vživela ter je prišel njen temperament do posebnega izraza.

Mogoče ta naziranja povsem ne odgovarjajo modernim plesom, zato bi bilo umestno slišati o tej stvari še mnenje g. Vlčka ali kakega drugega strokovnjaka.

Arh. prof. Kregar Rado.

1924 - “Plesni večer Lidije Wisiakove” - Slovenec, političen list za slovenski narod (24.04.1924), letnik 52, številka 94, str. 5

 

[EMIL ADAMI]Č: PLESNI VEČER LIDIJE WISIAKOVE

Predvsem moramo ugotoviti neljubo dejstvo, da se naša publika vse premalo zanima za resno plesno umetnost, ki je, seveda pri nas, še v povojih. Za harmonično, vsestransko vzgojo človeka je v nemali meri potrebna tudi kultura telesa v vseh svojih delih. Zlasti bi morali nauk o ritmični gimnastiki, pa bodisi po Dalcrozejevi ali kaki drugi metodi preiti pred javnim nastopanjem vsi igralci in operni pevci. Balet se hvala bogu, pri nas v zadnjem času izpopolnuje; treba poskrbeti še za otroške plesne šole, za smotren ples, ki naj pomaga s telovadbo v običajnem smislu besede vred vzgajati samozavesten, okreten, v svojih gibih estetično prijeten narod. Žal, imamo premalo moderno vzgojenih plesnih učiteljev. Gdčna. Wisiakova je pred vsem učenka g. Vlčka, bivšega našega baletnega mojstra in reči moramo, da mu dela mnogo časti. Lahko jo imenujemo našo najboljšo slovensko plesalko. Pri vsej svoji mladosti in še neobsežni rutiniranosti je včeraj pokazala, da ima velik plesni dar, ki ga bo z leti gotovo umela v svoj prid izpopolniti. Morda ji danes še manjka krepke sigurnosti, pestrih variacij izrazov, samobitnosti, vendar ni v nobeni svoji kretnji banalna, vsak gib je smotren, ljubek, plastičen ter ilustrira in potencira po svoje glasbene misij komponista. Da ni njen ples preračunjen na senzacije in na maso, so dokaz vse njene kretnje, ki ostanejo navzlic marsikateri riskirani figuri vseskozi decentne. K krepkejšemu vtisu izvajanih plesov so pripomogli zanimivi, vseskozi z globokim umetniškim razumevanjem komponirani kostumi g. Fr. Kralja in Bucika. Pri klavirju je spremljal plesalko neusiljivo, diskretno g. Balatka. Publike je bilo sicer malo, a je bila z večerom vsa zelo zadovoljna.

1924 - VECER LIDIJE WISIAK (POROČILO, KRITIKA) - Slovenski narod (06.04.1924), letnik 57, številka 80, str. 3.

 

[G.]: PLESNI VEČER GDČ. LIDIJE WISIAKOVE V LJUBLJANI

Dve plesalki, ki sta se popolnoma posvetili moderni plesni umetnosti, imamo Slovenci. Samo dve. Pa tudi labko rečemo: že dve. Zakaj šele po vojni se je z otvoritvijo opere vzbudil med nami smisel za glasbeno izrazno plese. Gospodična Vavpotičeva in gdč. Wisiakova jih gojita šele nekako štiri leta; kot plesalka pa je gdč. Wisiakova starejša. Pred kratkim je zopet nastopila s popolnim uspehom in prav simpatično gdč. Vavpotičeva, ki se je posvetila tudi gledališkemu baletu. Samostojni plesni smeri pa so je udala gdč. Wisiakova, gojenka melerauskega, svetovno znnnega plesnega instituta. Njen sinočni plesni večer je znova dokumentiral njeno izredno umetniško sposobnost, tehnično visoko spretnost, tenkočutno muzikalnost in izvrstno ritmičnost. Nekatere točke je podala s pravo umetniško dovršenostjo. Izvajala je v dveh delih osmero točk jako pestre vsebine, s katero je posvedočila v popolni neodvisnosti ene od druge plese svojo bogato raznoličnost v izraznih sredstvih. Za idiličnim Češkim plesom, ki ga je izvajala prav graciozno v kostumu po Bucikovem načrtu, jo sledil Mozartov Menuet. Godbi in dobi primerno bi si želeli morda drugačno preciozno izvajanje in drugačen ženski kostum; a plesalka je pač hotela biti originalno. V vsakem oziru je bil izvrsten Sukov »Veter«, dasi še ne docela izčrpan. Apartna je bila je bila Debussyjova »Groteska« v zelo okusnem, a morda nekoliko preresnem kostumu po načtru Fr. Kralja. Izvajala je grotesko z bogatimi in težkimi varijantami res dovršeno ter žela zanjo toliko priznanja, da jo je morala ponoviti. Po premoru sta zanimala Rahmaninova simbolična »Koračnica« v impozantnem kostumu bojne vile in že znani ljubki Griegov »Metulj«, ki je bil izvajan nežno, čustveno in s poetično gracijo. Debussyjeva »Habanera«, nam doslej neznana plesa, v povsem moderno zamišljenem slikovitem kostumu, je bila podana eksaktno, le v nekaterih momentih še nekam mrzlo, vendar pa je vsekakor samosvoja kreacija. Gounodov do sita znani valček iz »Fausta« je bil plesno in v kostumu povsem nov. Prav z njim je pokazala plesalka, da zna tudi na stare, žo tolikokrat izražane motive ustvarjati novo; v njem pa je pokazala tudi brezhibno prožnost svojega stasa. Žela je po vsaki točki velik aplavz in bila obdarovana s cvetjem in poklonili. Režija gosp. V. Vlčka je bila prav okusna, spremljanje g. Balatke je bilo diskretno umetniško, le svetlobni efekti mestoma niso ustrezali; kar pa pišemo na rovaš našemu bednemu tehničnemu aparatu. Mladi umetnici želimo na bodoči njeni turneji največjih uspehov.

G.

1924 - VECER LIDIJE WISIAK (POROČILO, KRITIKA, daljša kot v SN) - Jutro (05.04.1924), letnik 5, številka 83, str. 3