IZ TISKA

 

FRAN GOVEKAR: PLESNI VEČER V LJUBLJANSKI OPERI

Po dolcem času sta sinoči gdč. Lidija Wisiakova In G. Vaclav Vlček, po Sloveniji že dolgo ugledna plesalca najvišjih umetniških stremljenj priredila nov večer komornih plesov. Naša publika pozna resnobne njune ambicije, zato je napolnilo gledališče prav izredno mnogoštevilno, ju za njune globoko preštudirane, z duševnostjo prepojene kreacije nagradilo z bogatim cvetjem, naša za vse novo in moderno navdušena mladina pa še posebej s prav obilnim, ob zaključku naravnost entuziastičnim aplavzom.

Vsako resno stremljenje po novih izrazih in novi vsebini v umetnosti je krasno in vse hvale vredno. Samo da mora biti to stremljenje pravilno usmerjeno. Plesna umetnost išče, išče, a ne najde zmerom prave poti, in zablod na njenem torišču je v poslednjih letih vedno več in vedno večjih. Ples je gibanje; ritem, gesta, poza in mimika so združeni v njem v harmonično lepoto ali pa — ni ples. Ples ne more biti slikarstvo niti kiparstvo niti petje, nego mora ostati plesanje. Izražanie duševnosti s plesom je kajpada velika umetnost; toda vrsta grdih, grotesknih, nenaravnih, oglatih, brutalnih ali dolgočasno zaspanih gest ne tvori plesa. Treba je tako kreacijo le pravilno označiti. Ako mi kdo razbija po železnih tračnicah in kovinastih loncih, poleg pa razsaja, tuli, joka in se krohoče, a trdi, da podaja simfonijo, mu vsaj jaz prav energično ugovarjam.

Kako pravilno reagira naša publika, se je videlo zopet sinoči. Kjerkoli je bil vsaj zablesk resničnega, lepega plesa, se je ogrela. Tako so ugajali Sukov »Vetrček«, zlasti Rožičkega »Ples«, že znani, plesno dobri, le malo banalni Debussyjev cakewalk, ki ga je morala gdč. Wisiakova celo ponoviti, in končni Milojevičev nacionalni »Srbski ples«. Vse ostalo je izumetničeno, posiljeno, za vsako ceno novo, a vendar zelo nezanimivo.

Dasi sem torej načelno odkrit nasprotnik take neplesne plesarije, pa prav rad priznavam obema plesalcema, da sta večer zelo pripravila in vse točke izvajala z veliko tehnično rutino. Kraljevi kostumi so bili slikoviti, značilni v barvah in kombinacijah jako okusni. Ugovarjam pa modni novotariji, da mora biti gledališče kar 6 točk uprav egiptovski temno. Kako naj čita občinstvo spored in kako naj človek vzdrži v črnem tunelu? Povsod na svetu je celo med operami toliko svetlo, da lahko zasleduješ glasbo po klavir. izvlečku; le pri nas ne vidiš niti lastne roke. Prenehajte s to torturo.

Fr. G.

1925 – VEČER LIDIJE WISIAK IN VACLAVA VLČKA V OPERI (KRITIKA) – Jutro (10.11.1925), letnik 6, številka 261, str. 3

 

[NEAVTORIZIRANO]: OPERA. PLESNI VEČER.

Naša dva najbolj priljubljena plesalca umetnika Lidija Wisiakova in Vaclav Vlček, učenka in učitelj, sta priredila včeraj v operi večer komornih plesov. Privabila sta nepričakovano veliko število raznovrstne publike. Nekateri so se zanimali za kostume, drugi za plesalko, tretji za plesalca, četrti za način izražanja, peti zopet za kaj drugega, dvomim pa, da jih je bilo mnogo, ki bi prodrli v smisel podanih kreacij, zlasti v Musorgskega »Slike z razstave«. — Zanimivo je bilo predvsem iskanje novih izrazov telesa, ki naj bi oduševljeni ilustrirali čimnajbolj jasno temeljno razpoloženje muzike ter obenem bili tudi skladni z njeno melanično, ritmično in dinamično linijo. Stremljenje po teh novih izrazih je zavedlo mestoma predaleč, da se je lepota gibov, ki so vendar vedno prvi pogoj estetičnega kretanja, in naj se to imenuje ples ali ne, umaknila semtertam oglatim, včasih na ostri meji med umetnostjo in njenim nasprotjem stoječim izrazom. K točnejši ilustraciji v skladbah skritih misli pripomore v nemali meri čimnajbolj primerno kostumiranje. Po mojem mnenju je ta pripomoček večalimanj neprikladen, ker bi moralo telo brez kakršnegakoli, na zunaj vplrvajočega sredstva povedati vse, kar si je umetnik zamislil. Seveda bi to bilo brez karakterističnih kostumov, v božanski nagoti, dokaj težje. Vlčku treba priznati, da je duhovit, globoko premiljajoč umetnik - plesalec, stremeč po najvišjih ciljih in da je našel v svoji nadarjeni učenki sebe vredno družico. Njegovo telo kaže fino kulturo vseh partij. Prav dobra je tudi njegova učenka. Nekateri deli njenih nog so morda zbog prevelike trenaže mišično preveč razviti, vendar pa plesalke to niti najmanj ne ovira pri prednašanju na bolj profinjenih telesnih izrazov. Publika je pri »Slikah z razstave« bila mestoma hladna, ker vsled teme ni mogla slediti tiskanemu programu, pa tudi brez komentarja ni mogla vseh slik razumeti. Priznati pa je treba, da ilustriranje teh Musorgskega slik ni tako enostavno, kakor bi povprečen gledalec to mislil. Iz ostalega programa so najbolj ogrele one točke, kjer je prišel do veljave ples v običajnem smislu svojega pomena, na primer v prav subtilnem, zares lepem »Vetrčku«, »Kekuoku« in »Srbskemu plesu«. — Originalni in zelo slikoviti kostumi F. Kralja so umetniške kreacije svoje vrste in delajo čast tudi ateljeju Seljakove. Omeniti treba tudi dovolj umetniško klavirsko podavanje posamnih pijes. Publike, kakor rečeno, je bilo mnogo, predvsem zlasti navdušenih prijateljev in lepoteželjne mladine. Verujem, da so bili zadovoljni vsi z včerajšnjim večerom. Slišim, da se umetnika hočeta napotiti s svojim programom v Zagreb, Beograd itd. Želim jima najlepših uspehov.

1925 – VEČER LIDIJE WISIAK IN VACLAVA VLČKA V OPERI (KRITIKA) - Slovenski narod (11.11.1925), letnik 58, številka 257, str. 2