Baletna dela so vse prevečkrat pisana tako, da imajo večinoma zgolj zunanjo vsebino, lupino, v kateri ni nič drugega razen lupine, ki pa nudijo bolj ali manj vabljive in efektne koreografske možnosti, pa čeprav že stokrat uporabljene, a prav zato baletnim mojstrom in izvajalcem zelo prikladne. Zelo težko pa je dobiti izvajalce za pravo delo, pa tudi narobe. /…/ Vrag na vasi je namreč plesno delo, ki je kljub svoji preprostosti in običajnosti, vendarle neobičajno, in pomeni za plesno sceno nekaj novega. Ne samo to, da izpolnjuje v treh dejanjih ves večer, marveč tudi to, da nosi v sebi neko široko dramatsko linijo, ki omogoča, prikazati človeško usodo v obliki plesa. Na odru se pleše neki resnični in iskreni svet človeških čustev, in na njem se resnično nekaj godi. Isti princip kakor v drami velja tudi za vsako baletno delo. Junake na odru moramo spremljati v njihovih usodah in dejanjih, iz katerih naj se postopoma razkrije človeška psiha.
Vrag na vasi je dejanje vaške poezije, vsekakor pa neki popolnoma nov izraz te narodne poezije, ker govori z internacionalnim jezikom plesnih gibov in s svojo glasbo. In prav zato postaja to delo nepočakanemu in civilizrianemu mestnemu človeku bližje ter mu je kakor vrelec življenjskega veselja, odmora in umetniškega užitka.
Ples je med našim narodom zelo razširjen. Tudi naša kultivirana plesna umetnost črpa svojo silo iz tega krepkega narodnega vrelca. Zato bomo prav s plesom in s plesno umetnostjo, ki se pri nas razvija na široko in dobiva realne umetniške oblike, nemara Slovani zavzeli položaj v krogu ostalih kulturnih narodov. Naša stara kultura bo prav s plesom prišla med njimi do svojega izraza.(Pino Mlakar: O plesu, Gledališki list SNG Opere v LJ, 1945/46, št.11 (1946), str. 123-125)
Za pravilno razvoj plesne umetnosti v našem gledališču je v prvi vrsto potreben naraščaj, je potrebna moška in ženska mladina. /.../ Baletni večeri, ki bi navdušili in vzpodbujali mladino, so redki po številu in slabi po kvaliteti. Zato ni čudno, če primanjkuje plesnega naraščaja. Kje pa ni naraščaja, tudi ni izbire, ni tekmovanja. V tem primeru ni mogoča selekcija, in razvoj se dvigne kvečjemu do povprečnosti. Umetnost pa se pričenja šele tam, kjer se povprečnost končuje. [...]
Kdor želi postati plersalec ali plesaljka, naj se pismeno prijavi upravi Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. /.../ (Pino Mlakar: O plesu, Gledališki list SNG Opere v LJ, 1945/46, št.11 (1946), str. 123-125, str. 127)
Koreografska rešitev Vraga na vasi ima pred seboj nasledno nalogo: kakšen naj bo stil baleta, čigar scenarij in glasba slonita na ljudskem motivu, v vsem baletu pa je en sam samcat narodni ples, t. j. kolo v zadnji sliki. /.../ Koroegrafija klasičnega stila [baleta] za kmečki svet Vraga na vasi sploh ni mogla priti v poštev; samo poznavanje folklore bi bilo preslabotno oporišče. Edina rešzitev je bila v modernem plesnem stilu, saj ta posveča vso pozornost izraznemu gibu in ritmu človekove demonije. Ravno to pa je bistvene važnosti za ta scenarij, ki se izogiba vsemu zgolj zunanje lepemu. Notranji svet te kmečke poezije je moral najti svoj vidni in s tem tudi zunanji izraz; saj govori ta poezija na odru skozi človeško gesto in ples. (Pia in Pino Mlakar: Od prve izvedbe Vraga na vasi, Gledališki list SNG Opere v LJ, 1945/46, št.11 (1946), str. 130.
Od prve izvedbe Vraga na vasi je doživelo Slovensko narodno gledališče v Ljubljani v razvoju baleta korak naprej. Vendar pa še vedno nima takega baletnega zbora, da bi zmoglo uprizoritev iz lastnih moči. Česar nimamo danes, bomo zmogli jutri. Prvemu koraku je sledil drugi, in po odzivu, ki ga bo imela predstava, bo sledil tudi tretji korak: ustanovitev sposobne, polnoštevilne baletne družine, ki bi bila tehnično in moralno na taki višini, da bo lahko nekoč postala resničen, soliden temneljni kamen v zgradbi Slovebskega narodnega gledališča. (Pia in Pino Mlakar: od prve izvedbe Vraga na vasi, Gledališki list SNG Opere v LJ, 1945/46, št.11 (1946), str. 126-27)
