INŠTITUT EGON MARCH
CUKRARNA
(Projekt Opna, 3. faza)
Slovenska premiera
Predstava Cukrama je posvečena devetdesetletnici rojstva Srečka Kosovela.Cankarjev dom, Linhartovna dvorana 12. januarja 1995 ob 20. uri
Predstava Cukrama temelji na raziskavi estetike telematičnih in fizičnih teles. Gre za predpripravo na plesno skladbo, ki jo bo v bližnji prihodnosti mogoče uresničiti z dvema plesalcema na ločenih fizičnih lokacijah, povezana z video prenosom, plešoča v realnem času drug z drugim in eden na drugega. V taki situaciji se na vsaki strani soočimo z živo osebo, ki se odziva in sodeluje z osebo, ujeto v video sliko. Digitalno ogledalo, ki zrcali dva prostora in dva akterja v eno situacijo, že dolga leta buri domišljijo avantgardistov. V našem primem bomo zaradi tehnične nemožnosti zaobšli video prenos in se osredotočili predvsem na estetske spremenljivke, ki nastopajo v takem projektu. V ta namen snemamo video koreografijo, v kateri plesalka pleše v živo s svojo lastno podobo - posneto vnaprej. Zakonitosti, po katerih se giba plesalka, tako naenkrat niso več določene z zakonitostmi odra v italijanski škatli, temveč s perspektivo slike v video projekciji. Plesalka izpeljuje svoj gib iz dvodimenzionalne logike video slike. Tako se dopolnjujeta navidezna in dejanska perspektiva. Velikostna razmerja plesalke, pridobljena pri predhodnem snemanju, v trenutku projekcije korespondirajo z velikostjo žive plesalke, z njeno pozicijo na perspektivični osi, na kateri jo spremlja gledalec. Če se, še enkrat poudarjam, skoncetriramo na estetske zakonitost takega dogodka, se znajdemo v svetu povsem drugačnih paradigem, kot jih predpostavlja na primer video dance sam po sebi ali pa sodobni ples. Navidezna možnost križanja in mešanja medijev nam začne razpadati na vzporedne svetove, ki ne ustvarjajo več presežkov, temveč se dopolnujejo z lastnimi pomankljivostmi. Ne razpade pa le plesalec na samega sebe in svojo podobo, temveč razpade tudi gledalčeva predstava, zaradi katere verjame, da ima video podoba kakšno podobnost s prostorom in s telesi, ki jih predvaja.
Ples v Cukrami je torej dinamično in sinhrono razmerje med video scenskimi elementi in telesi ter živim nastopom plesalca. Velika pozornost je posvečena tudi glasbi. Ta temelji na študiji elektronsko produciranih zvočnih volumnov, ki poskušajo korespondirati (z gibalnimi volumni plesalca). Osnova za skladbo so dinamične strukturne zakonitosti, po katerih se giba plesalka - nihljaj z nogo, vzgib roke, obrat, korak s plesalkinimi notranjimi in zunanjimi gibalnimi volumni, prepogib, vdih, izdih. Elektronski zvoki so iztrgani iz abstraktnih in nesnovnih ali nadtelesnih stanj in podrejeni ritmom in zvenom volumnov človeškega telesa. Skladba je zasnovana na algoritmični računalniški kompoziciji.
Predstava Cukrama je kljub obsežni problematiki navkljub rezultat dela z minimalnimi tehnološkimi sredstvi (video top, MIDI sintetizator), čeprav raziskuje osrednje medijske probleme, ki jih pred nas postavljajo sodobna izrazna sredstva. Tisto elementarno, kar lahko odkrijemo pri uporabi novih tehnologij za doseganje estetskih učinkov, je, da so tehnološke meje različnih medijev, posamič ali v kombinacijah, lahko tudi popolnoma ločene in drugačne od estetskih limit, do katerih pripeljejo različni delovni procesi s temi sredstvi. Vkolikor tehnoloških možnosti ne glorificiram samodejno, temveč raziščemo osnovne lastnos posamičnih medijev, se kmalu znajdemo pred paradoksom: problem ni v tem, kako v virtualnei pričarati realno, temveč kako se v realnem znebiti virtualnih predstav. Naloga našega performanca je, da nas pripelje iz ene na drugo stran - strani si seveda izbira gledalec, nam, ustvarjalcem, pa ne ostane drugega kot da medije pervertiramo čim dlje od njihove klišejske uporabne namembnosti.
