Teja Reba se v svojih delih ukvarja z družbenimi antagonizmi, izpostavljanjem paradoksov in plastenjem pomenov, preko česar osvetljuje konfliktne družbene teme z manj običajne perspektive. Njena dela sicer pogosto vznikajo iz osebnih izkušenj, ki pa jih z radikalnimi umetniškimi postopki pretvori v vprašanja, ki se tičejo večine nas. To so teme, ki sprožajo politična in čustvena pričakovanja – vprašanja spola in spolnosti, pozicije žensk in družbenih norm, nevidnega in produktivnega dela, razmerja med individualno svobodo in kolektivno zavestjo. Zanima jo transformativni potencial performativnosti, ki ga sproža s sopostavljanjem vsakdanjega in političnega, sublimnega in abjektnega, ideološkega in estetskega, ekscesa in ranljivosti. Njena dela vselej tudi odražajo zanimanje za feministične, teoretske in umetnostne diskurze, njihov zgodovinski razvoj in recepcijo v javnosti, pri čemer z njimi ne želi utemeljevati, poenotiti ali ponuditi enoznačnih odgovorov na obravnavane probleme, temveč razpirati kompleknost in kontradiktornost naših dojemanj življenja, odnosov in sveta.
V delu Made with love / Delo iz ljubezni avtorica prevprašuje družinska razmerja, družbene in zasebne vloge ženske kot starša, partnerke, umetnice, prekarne kulturne delavke. Na oder umesti svojo družino in z okleščenjem besedila in gibov izpostavi njeno (nezavedno) funkcijo discipliniranja, normiranja in družbene reprodukcije. Ideologiji materinstva kot ženske sreče in izpolnitve nasproti postavlja njegovo nelagodje. Ob tem pa v še vedno idilično podobo družinske domačnosti (v kateri se zakoreninjene vloge sicer že raztapljajo) vnese tudi tesnobo in negotovost, ki sproži upor zoper konvencije – družina postane prostor neujemljivega, ludističnega, kaotičnega – prostor ustvarjanja. Urejena struktura predstave tako postopoma prehaja v performativno destabilizacijo in afektno silovitost, h kateri na eni strani prispeva vdor realnosti (prisotnost otrok na odru), na drugi pa vpletanje občinstva v dogajanje. S prisotnostjo otrok na odru se sproža nelagodje povezano z njihovo izpostavljenostjo, pravico o odločanju, otroškemu delu; s participacijo gledalcev_k se osnovne postavke družinske nuklearne celice razprejo, demos je tisti, ki soodloča o vprašanjih reprodukcije, umetne prekinitve nosečnosti, razširjenih družin, pravic neheteroseksualnih parov, vrednosti skrbstvenega dela.
Umetnica na odru vzpostavi situacijo, kjer se ukinjajo razlike med družbenim, umetniškim in skrbstvenim delom – vendar to enačenje ni več stvar politične deklarativnosti, ampak stvar nuje, ki jo sprožajo sodobni prekarni delovni pogoji umetniškega ustvarjanja, kjer produkcija zasede celotno polje življenja, produkcija in reprodukcija pa se pomešata. Če je torej družinska ali zasebna sfera vključena v delo, se potemtakem tudi njeni proizvodi lahko družbeno, ekonomsko vrednotijo? Kolikšno ekonomsko vrednost ima skrb? In kakšno vrednost proizvaja umetniško delo?
Izhodišče za predstavo je bila osebna izkušnja skorajšnje smrti pri porodu, samomor njene mame, retradicionalizacija spolnih vlog z vzponom desnice in sočasni napori za spremembo družinskega zakonika, ki bi omogočal več pravic istospolnim partnerjem. V procesu nastajanja predstave je avtorica posegla po obsežni strokovni in umetniški literaturi, ki obravnava izpostavljene tematike, izvedla več intervjujev z različnimi nenormativnimi družinami in pregledala obstoječ umetniški feministični korpus.
