Koreograf in plesalec Dejan Srhoj z Večerom plesnih solov ustvari vzporednice med modernističnim celovečernim kolažem avtorskih plesov, kavarniškim kabaretom in estetsko raznorodnostjo plesne sodobnosti. Osvežujoč plesni cocktail! Dejan Srhoj ni prvi koreograf in plesalec, ki se je pri nas lotil serialnega formata, v katerem se solistično plesno delo soavtorsko sestavi iz različnih kratkih plesnih del. Dvajset let mineva, odkar se je Nina Meško za tovrsten pristop odločila v delu What A Feeling (2003), in osemnajst let od premiere 4 plus 1 (2005), s katerim je Igor Sviderski praznoval dvajseto obletnico svoje plesne poti. Razlika med Srhojevim in omenjenima deloma je v tem, da je Večer plesnih solov zasnovan na treh ravneh: na plesni, koreografski, pa tudi metakoreografski, kuratorski in družabni ravni. Večer plesnih solov je poln modernističnih interferenc. Apropriira celovečerni format kratkih plesnih form, ki jih je sodoben produkcijski sistem v zadnjih petdesetih letih popolna izločil iz plesnega kuriranja, zagotovi mu družabni kontekst, kakršnega sta v prvi polovici dvajsetega stoletja kot obliki zabave, pa tudi družbene kritike gojila kabaret in varieté (music hall), moderiranje večera spominja na vlogo kabaretnega konferansjéja, sosledje kratkih plesnih del pa je skupaj z glasbenimi pasusi (Bowrain) oblika kabaretne in varietejske serijalnosti. Vendarle pa ima v Srhojevem Večeru plesni solov prav vsaka od intereferenc spremenjeno funkcijo: spreminja jih v kuratorski okvir, v katerem svoje telo izpostavi raznolikim in hibridnim pristopom k sodobni koreografiji, celoto spaja z metateatralnim okoljem, v katerem predstava prehaja v razstavo, umetnost v življenje, svoj nastop pa izpostavi plesnim, sodelovalnim, kumulativnim in kuratorskim nalogam. Z Večerom plesnih solov se je Dejan Srhoj k avtorskemu delu vrnil s spremenjenim pristopom in premišljenim konceptom, iz katerega se utegne razviti zanimiv modularni format. (CoFestival, 3.11.2023)